Edino, če sam veliko doživiš, lahko stopiš v življenje tistega, ki potrebuje podporo, pomoč, moč, nasvet ali zgolj prijazno besedo.
Kaj življenje uči mentorje oziroma kako na življenje gledajo mentorji?
Da živimo polno tukaj in sedaj, ne včeraj in ne jutri. Da najdemo smisel v tem, kar počnemo. Da ne preskakujemo ničesar saj se s tem nepovratno odpovedujemo edinstvenim doživetjem in izkušnjam. Kot v svoji bivanjski matematiki pravi Milan Kundera: »Hitreje kot živimo, manj doživimo«. Da smo hvaležni tudi za slabe stvari, brez katerih bi zelo verjetno spregledali dobre, ker bi se nam zdele samoumevne. Naučimo se ceniti to kar imamo, preden nas čas privede do tega, da cenimo, kar smo imeli. Kaj pa sanje? Sanje o boljšem ali drugačnem življenju so vedno dovoljene. Vendar, medtem ko sanjamo, imejmo radi življenje, ki ga živimo tukaj in sedaj.
Življenje je polno protislovij, ki nas spodbujajo k razmišljanju:
- bolj kot se trudimo nekaj nadzorovati, manj nadzora imamo;
- bolj ko komuniciramo prek tehnologije, bolj nepovezane se počutimo;
- več izbire imamo, težje se odločamo;
- bolj ko se trudimo narediti vtis na druge, manj so navdušeni;
- včasih se najboljše stvari zgodijo ob slovesu. Morda je zaradi tega sončni zahod bolj barvit kot sončni vzhod.
Življenje je tudi polno situacij, skozi katere gremo skorajda vsi. In ob katerih se vedno znova sprašujemo, zakaj
- je potrebna grenkoba, da bi spoznali sladkost;
- zakaj je potrebna tema tunela, da bi občutili svetlobo sonca;
- je potreben blišč mladosti, da bi razumeli milino nagubane starosti;
- je potrebna lepota vrtnice, da bi razumeli trdoto trna;
- je potrebno veliko sovraštvo da bi razumeli moč ljubezni;
- je potrebna zloba, da bi prepoznali dobroto;
- je potrebna žalost, da prepoznaš srečo;
- je potreben hrup, da ceniš tišino;
- je potrebna nezvestoba, da ceniš zvestobo;
- je potrebna odsotnost, da ceniš prisotnost.
Naj bo ta prijazen opomnik, da bodimo hvaležni za vse izkušnje, ki nam jih prinaša življenje, tako dobre kot slabe. Kajti, šele ene in druge delajo življenje bogato in smiselno. In samo tisti, ki si dovolimo vse to izkusiti, lahko drugim pomagamo polno živeti. Kot mentorji. Kajti polno življenje
- iz mentorja dela človeka, ne ideal. Mentor ne potrebuje popolnega življenjepisa. Potrebuje pa notranjo držo, ki jo oblikujejo tudi zmote, napačne odločitve in razočaranja. Prav te izkušnje nas naučijo poslušati brez sodbe, razumeti brez razlage in biti prisotni brez potrebe, da imamo odgovore, brez pametovanja;
- predstavlja vir empatije ne receptov. Zaradi polnega življenja mentor hitreje prepozna, kdaj je treba molčati, kdaj vprašati in kdaj samo ostati ob drugem;
- pomeni izkušnje, ki so temelj zaupanja. Mentor, ki si je dovolil živeti, lažje vzpostavi zaupanje. Ker je samozavesten, notranje usklajen in kot tak brez težav govori o svojih zdrsih, napakah, zmotah, razočaranjih, neuspehih in uspehih. S tem v mentorirancu daje občutek varnosti, ki je ključna za njegovo rast.
Mentorstvo se ne začne z znanjem, temveč z odločitvijo, da življenje res živimo. Zato je vsak dan, ki ga živimo zavestno, že priprava na to, da bomo nekoč stali ob drugih in jim s svojo prisotnostjo pomagali, da bodo lažje šli skozi lastne preizkušnje.
Dober mentor ne ponuja bližnjic. Ponuja razumevanje. In to se rodi le iz življenja samega.
Avtorica: Tatjana Kolenc