Mentorstvo je odnos, ki temelji na zaupanju in katerega smisel je osebna in profesionalna rast posameznika s pomočjo prenosa znanja in izkušenj. Pri tem je zelo pomembno, da izberemo ustrezno metodo, s katero mentorji ne bodo samo prenašali znanj in izkušenj, temveč ohranjali in krepili medsebojno zaupanje, navduševali svoje mentorirance in spodbujali njihovo zavzetost. In metoda pripovedovanja zgodb, je zagotovo prava izbira, saj zgodbe že od nekdaj ustvarjajo najmočnejše vezi med posamezniki. Brez takih vezi in medsebojnega spoštovanja pa ni dialoga, ni razgovora enakovrednih,  iz katerega se lahko vsi največ naučimo.

Kako pripovedovanje zgodb utrjuje mentorski odnos?

• Pripravljenost mentorjev, da delijo zgodbe, ki vključujejo uspehe, neuspehe in največje prelomnice v njihovem profesionalnem in osebnem življenju, iz katerih so se največ naučili in, ki so jih najbolj navdihnile, predstavljajo čvrst temelj odprtega, odkritega in zadovoljujočega mentorskega odnosa.
• Pripovedovanje resničnih, avtentičnih zgodb mentorjem omogoči, da pokažejo svojo ponižnost in z mentoriranci vzpostavijo pristen odnos. S svojimi zgodbami mentorirancem pokažejo kje in kaj so bili, kako so se odzivali in kako so se ob tem počutili  v posameznih obdobjih na svoji poti sprememb. Mentoriranci se s temi zgodbami zlahka povežejo oziroma se v njih prepoznajo in tako ugotovijo, kje se nahajajo sami. Se zavejo, da to kar so in kjer so danes in kar delajo ni vse in še zdaleč ne edina možnost.

Kako pripovedovanje zgodb povečuje učinkovitost prenosa znanj?

• Namen zgodb ni govoriti drugim kako naj razmišljajo, temveč v njih sprožati vprašanja in lastna razmišljanja, refleksije in potrditve.
• Ko poslušamo zgodbe, se naš um bolj odpre zaradi česar povedano bolje razumemo in se nam za dlje vtisne v spomin oziroma ostane z nami.
• Zgodbe so osnova za refleksijo in izmenjavo mnenj med mentorjem in mentorirancem in morajo vedno vsebovati nek nauk, novo znanje. Dobri mentorji prepustijo mentorirancem, da sami izluščijo ta nauk, saj je to odličen način učenja.
• Zgodbe opogumljajo mentorirance k sprejemanju sprememb, omogočajo lažjo izmenjavo znanj in prenos vrednot saj vemo, da se spremembe dogajajo na čustveni, ne na razumski ravni.

Kako pripovedovanje zgodb pospešuje osebno in profesionalno rast mentorirancev, njihov napredek in uresničevanje ciljev?

• Z izborom ustrezne zgodbe v pravem trenutku, mentorji mentorirance spodbudijo k drugačnemu, širšemu razmišljanju in posledično sprejemanju ustreznih korakov.
• S pomočjo zgodb mentorji opozorijo na posledice sprejemanja in nesprejemanja odločitev oziroma ukrepanja ali neukrepanja, kar mentorirancem pomaga pri krepitvi zavedanja pomena sprejemanja odločitev in prevzemanja odgovornosti za lastne odločitve..
• S tem, ko na neposredna vprašanja mentorirancev, kaj storiti v konkretni situaciji, odgovarjajo z zgodbami, kako so sami ravnali v podobnih situacijah, jim mentorji pomagajo pri iskanju najboljših lastnih rešitev, ne da bi jim vsiljevali svoje.
• S tem, ko se mentoriranci postavijo v zgodbo mentorja, na svoje izzive lahko pogledajo iz drugih zornih kotov, kar jim odpira nove možnosti za spoprijemanje z njimi.
• Najbolje se učimo, ko so prisotna čustva in srce. Ko mentoriranci poslušajo in opazujejo mentorje, kako so kljub nakopičenim znanjem in izkušnjam še naprej strastno predani učenju, kako se še naprej učijo iz napak, se po vsakem zdrsu še z večjo strastjo poženejo novim izzivom naproti, tudi sami postanejo bolj pogumni in proaktivni.
• Z delitvijo neuspehov in napak na poti do tam, kjer so danes, postanejo zgodbe o uspehu resnične in dosegljive tudi »navadnim smrtnikom«. Mentoriranci verjamejo, da lahko uspejo tudi oni, še posebej ob podpori mentorjev, ki so to pot že prehodili.

Kaj pri pripovedovanju zgodb upoštevajo najboljši mentorji?

• Vedno imajo pred seboj cilje, ki jih želijo doseči njihovi mentoriranci in v zgodbe vključujejo izkušnje, ki so povezane s temi cilji. Zgodba mora biti v kontekstu potreb, konkretne situacije v kateri se nahajajo mentoriranci, njihovih izzivov ali preprek, ki jih želijo premagati.
• V svojih zgodbah pripovedujejo tudi o tem, kaj so naredili narobe, kaj so se naučili, kaj bi naredili drugače. S tem mentorirancem pokažejo, da so resnični, običajni ljudje, z vsemi napakami in dvomi, ki se morajo tudi sami še naprej učiti. Zaradi te dostopnosti in priznanja, da niso perfektni, jim mentoriranci z veseljem prisluhnejo, se od njih učijo, jim postavljajo vprašanja.  S tem pridobijo  izjemno dragocene informacije in znanja, ki bi jih težko dobili kje drugje.
• K pripovedovanju zgodb povabijo tudi svoje mentorirance. Preko njihovih zgodb mentorji najlaže ugotovijo, kje in kakšno podporo potrebujejo mentoriranci pri svoji rasti in razvoju. Če jih le pozorno poslušajo, postavljajo vprašanja in z mentoriranci delijo svojo modrost.

Dragi mentorji, če želite zares pomagati svojim mentorirancem, postanite dobri pripovedovalci zgodb. Pripovedovanje zgodb je eno vaših najprepričljivejših orodij, s katerim se boste najbolje približali svojim mentorirancem in zaradi katerega se bodo z veseljem učili od vas. Zakaj? Ker je pripovedovanje zgodb vsajeno v vseh nas. Je izvirna in najpogostejša oblika komunikacije med ljudmi. Z zgodbami boste navdušili mentorirance in nanje prenašali svojo modrost in jim s tem pomagali rasti in se razvijati na vseh področjih življenja.