V hitro spreminjajočem se svetu, kjer se organizacije in posamezniki soočajo z nenehnimi pritiski in izzivi, postajajo kakovostni odnosi temelj uspeha in uravnoteženega življenja. Ena ključnih spretnosti, ki omogoča grajenje teh odnosov, je sposobnost podajanja in sprejemanja povratnih informacij.

Povratne informacije kot gradnik odnosov ter spodbuda za napredek in razvoj

Povratne informacije so kot ogledalo. Povedo nam, kje smo uspešni in nas opozorijo na področja, na katerih se lahko izboljšamo. Spodbujajo inovativno razmišljanje, deljenje znanja in osebni razvoj. Njihova vrednost je odvisna od tega, kako so podane, kot tudi od tega, kako jih sprejemamo.

Podane morajo biti spoštljivo, nikakor ne pokroviteljsko in s pozitivnim namenom. Pri podajanju povratnih informacij se osredotočimo na ravnanje tistega, kateremu so namenjene in mu omogočimo, da svoje ravnanje lahko izboljša oziroma v prihodnje ravna drugače. Na drugi strani morajo biti sprejete s hvaležnostjo. V njih moramo videti dobronamernost tistega, ki jih podaja. To pogosto zahteva premagovanje notranjega odpora in razvijanje miselnosti, s pomočjo katere v povratnih informacijah vidimo priložnost za rast in ne kritiko ali celo napad. Spretnosti podajanja in sprejemanja povratnih informacij so torej izjemno pomembne, mednje pa sodijo empatija, odprtost, jasnost in pripravljenost za učenje. Brez teh spretnosti  lahko povratne informacije hitro postanejo vir nesporazumov in frustracij.

Vzajemno mentorstvo kot skupno učenje, napredek in razvoj

Tradicionalni model mentorstva temelji na delitvi vlog med mentorja, ki naj bi imel vsa potrebna znanja in s tem odgovore in mentoriranca, ki ta znanja sprejema, se torej uči. V resnici pa je oziroma bi moralo biti mentorstvo dvosmeren proces, kar še posebej pride do izraza v vzajemnem mentorstvu, kjer oba udeleženca prevzameta vlogo mentorja in mentoriranca. Vzajemno mentorstvo je v večgeneracijskih in večkulturnih okoljih vse bolj prisotna in zaželena formalna oblika mentorstva. Presega hierarhične, starostne, kulturne in druge razlike ter gradi izključno na enakovrednem odnosu, zaupanju, dialogu, odprtosti  in vzajemni želji po učenju. Do vzajemnega mentorstva vse pogosteje prihaja tudi povsem spontano, v »klasičnih« mentorskih odnosih, ko udeleženca drug v drugem odkrijeta edinstvena znanja, izkušnje in poglede, ki sta jih pripravljena vzajemno deliti in sprejemati.

Povratne informacije in mentorstvo

Povratna informacija je ena ključnih prvin mentorskega odnosa. Bila naj bi takojšnja, stalna, jasna, konstruktivna in pozitivno naravnana. Omogočala naj bi ohranjanje smeri do zastavljenega cilja in s tem skrbela za načrtovani razvoj mentoriranca. Iz povratne informacije mora biti razvidno, da smo osebo, ki ji je namenjena dejansko slišali, spremljali njene aktivnosti, napredek in odnos. Kar pa je v mentorskem odnosu še posebej poudarjeno, je dvosmernost povratnih informacij. Kljub razširjeni predstavi, da je glavnina povratnih informacij podana s strani mentorjev, jih potrebujejo tudi ti. Da vedo, ali izpolnjujejo mentorirančeva pričakovanja, kaj bi bilo dobro spremeniti, kaj dodati, kaj odvzeti. V mentorskem odnosu gre za izrazito dvosmernost povratnih informacij oziroma smo v njem vsi dajalci in prejemniki povratnih informacij, ne glede na svojo formalno vlogo.

Ta dvosmernost je tudi temeljna značilnost vzajemnega mentorstva, v katerem se mentor in mentoriranec učita drug od drugega oziroma se oba nenehno menjavata v obeh vlogah.

S spretnostjo podajanja in sprejemanja povratnih informacij do vzajemnega mentorstva

Sposobnost podajanja in sprejemanja povratnih informacij je temelj vzajemnega mentorstva, kot učinkovite oblike grajenja odnosov, razumevanja in sprejemanja raznolikosti, osebne in strokovne rasti ter vzajemnega učenja. Skozi proces podajanja in sprejemanja povratnih informacij namreč ne delimo zgolj opažanj, temveč tudi znanje, izkušnje in poglede, ki jih vsak posameznik prinaša v odnos. S pomočjo vzajemnega mentorstva se naučimo prepoznavati in spoštovati znanje drugih. Vzajemno mentorstvo postane prostor, kjer ne gre več za to, kdo ve več, temveč za to, kako lahko s svojim znanjem in  izkušnjami obogatimo drug drugega.

Naj bo torej vsaka povratna informacija priložnost za rast in vzpostavitev  odnosov, vsak odnos pa priložnost za vzajemno učenje.