Želja in potreba po stalni osebni in profesionalni rasti in s tem povezanim vseživljenjskim učenjem vnašata spremembe tudi na področje mentorstva. Ne samo, da se vedno bolj zavedamo, da v življenju potrebujemo več mentorjev, včasih tudi več njih hkrati, da je njihova podpora zares celovita, spreminjajo se tudi oblike in struktura mentorskih odnosov.
Kje in kako najti mentorje? Kje in kako prevzeti vlogo mentorja?
Za to, da si najdemo mentorja ali to postanemo drugim, moramo vedeti, kaj želimo doseči in kakšno podporo potrebujemo ter na drugi strani, kaj želimo deliti z drugimi. In seveda proaktivnost. Vključimo se v stanovska združenja, interesne skupine in skupnosti, platforme ter v njihove mentorske programe. Različna poslovna srečanja, konference, festivale, forume in podobne dogodke izkoristimo za navezovanje novih stikov, morda so med njimi naši bodoči mentorji in mentoriranci. Zberimo pogum in neposredno pristopimo k osebi, ki jo vidimo kot svojega mentorja. Ne pozabimo na družbena omrežja. Predvsem pa bodimo ves čas odprti in sporočajmo okolici, kaj pričakujemo in kaj ponujamo. Na ta način si bomo odprli priložnosti za vzpostavitev odnosov, ki bodo sčasoma prerasli v mentorske odnose, to enkratno obliko vzajemne podpore, učenja in rasti. Če bomo to želeli in v to vložili potreben čas in energijo.
Od mentorskih parov do mentorskih trojk
Mentorski pari kot osnovna oblika mentorstva
Običajno svojo prvo mentorsko izkušnjo doživimo v obliki mentorstva ena – na – ena ali, kot rečemo drugače, v mentorskem paru. To je še vedno najpogostejša oblika mentorstva, v kateri se vzpostavijo najtesnejši odnosi in, ki ima velik potencial, da se razvija v obratno in vzajemno mentorstvo, ki v večgeneracijskih okoljih prevzemata vedno pomembnejšo vlogo.
Prednost te oblike mentorstva je, poleg vzpostavitve močnega zaupanja, podpora, ki je v celoti prilagojena enemu mentorirancu oziroma njegovim specifičnim ciljem. Mentoriranci se v takem odnosu pogosto počutijo bolj sproščene, več je komunikacije, več je prostora za stalne povratne informacije, več je svetovanja in tudi učenje je hitrejše, saj je prilagojeno enemu učnemu stilu. Razpoložljivi čas mentorja je v celoti namenjen enemu mentorirancu, kar pomeni tudi več priložnosti za preizkušanje novih stvari. Pri tej obliki mentorstva gre pogosto tudi za spremljanje mentorja pri njegovem delu (shadowing), kar mentorirancu daje možnost neposrednega spoznavanja določenega področja s tem, ko mentorja opazuje pri njegovem delu, sprejemanju odločitev, motiviranju sodelavcev in izpolnjevanju ciljev.
Ta oblika mentorstva pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Čeprav predstavlja izjemno zaupen in varen prostor za refleksijo in učenje, obstaja tveganje, da se vsebina pogovorov ujame v ponavljajoče se teme in rutinske vzorce. Ko ne sledimo več jasno zastavljenim ciljem ali, ko ni več osnovne strukture, se mentorstvo lahko spremeni v prijetno, a stagnirajočo izmenjavo mnenj. Pogovor pogosto zaide izven dogovorjenih tem, povezanih s cilji mentorskega odnosa, ki postane preveč prijateljski, zmanjša se občutek odgovornosti za skupni uspeh. Lahko pa se znajdemo tudi v situaciji, ko mentor ne zmore nuditi celovite podpore oziroma ni dovolj strokovno ali izkustveno podkovan na določenih področjih, pa si tega ne eden ne drugi ne upata priznati. Ali pa preprosto popustita vnema in zavzetost.
Gostujoči mentorji kot prehod v mentorske trojke (in skupine)
Prej opisane pomanjkljivosti mentorstva ena-na-ena dokaj dobro rešujejo gostujoči mentorji (visiting mentors). Prinašajo svež veter v odnos, ki se morda bliža točki nasičenosti. Prihajajo z novimi vprašanji, s katerimi spodbudijo razmislek tam, kjer sta se mentor in mentoriranec morda že preveč udomačila. Gostujoči mentor tudi spodbuja večjo odprtost mentoriranca in mentorja, krepi radovednost in širi kontekst.
S povabilom gostujočim mentorjem morata soglašati tako mentor kot mentoriranec, predlagata pa jih lahko oba. Mentoriranec običajno takrat, ko želi spoznati določeno osebo, ki mu je zgled in do katere bi sam težko prišel. Gostujoči mentorji se običajno pridružijo na enem oziroma na zgolj nekaj mentorskih srečanjih, običajno tudi niso prisotni ves čas mentorskega srečanja, postanejo pa del mreže mentoriranca. Kaj še prinesejo v mentorski odnos?
- Nov pogled in perspektive.
- Zapolnijo manjkajoča znanja in izkušnje mentorja.
- Nove kontakte in nove učne vire.
- Lahko postanejo eden od bodočih mentorjev mentoriranca.
Mentorske trojke: več dinamike, več perspektiv
Mentorska trojka vključuje mentorja, mentoriranca in dodatnega mentorja, pogosto z drugega področja delovanja, drugačnim pogledom in drugačnimi življenjskimi in profesionalnimi izkušnjami. Ta oblika mentorstva prinaša večjo širino, več pogledov, več idej in večje možnosti za rast. Sodelujoči v mentorski trojki ne vstopajo v posamezen odnos temveč v mikro mrežo, katere dinamika omogoča hitrejše in bolj celovito učenje ter bolj raznoliko refleksijo.
Trojke zmanjšujejo tveganje stagnacije ter ustvarjajo prostor za večjo inovativnost v mentoriranju. Zagotavljajo raznolikost pogledov ter širši nabor znanj in izkušenj. Nove perspektive so vedno dobrodošle še posebej, ko gre za iskanje poslanstva in/ali odločanje o nadaljnji karieri. Lažje se opazijo vzorci, postavljajo se vprašanja, na katere v mentorskem paru pogosto ne pomislimo. Prisotna je tudi večja odgovornost, ki je pomemben del vsakega odnosa. V trojki je vedno nekdo, ki pazi na strukturo in učinkovito usmerja energijo. Ustvari se prostor za globlji razmislek, za boljše argumentiranje in artikuliranje tistega, kar bi morda ostalo neizrečeno. Morda zveni paradoksalno, vendar je pogosto srečanje laže dogovoriti med tremi, kot med dvema. In tudi preklic že dogovorjenega termina srečanja je redkejši, saj se je treba na nek način opravičiti dvema, ne samo enemu. V trojkah, tako kot pri gostujočih mentorjih, posamezniki pridejo do strokovnjakov, do katerih pogosto nimajo neposrednega dostopa.
Od mentorja do sponzorja (zagovornika)
Mentor ni vedno tudi sponzor (zagovornik) svojega mentoriranca. Ključni element sponzorstva je namreč pripravljenost mentorja, da prevzame del odgovornosti za mentorirančev uspeh in njegov ugled podpre z lastno kredibilnostjo. Medtem ko mentor usmerja, izziva in podpira, gre sponzor korak dlje – aktivno zagovarja mentoriranca v organizaciji ali širšem okolju. Predstavlja ga, ga priporoča in mu pomaga do priložnosti, ki jih sicer ne bi imel. Sponzor tako postane ključen člen v razvoju mentoriranca.
Kdo je mentor?
Mentorji ponujajo smernice, delijo modrost in nam pomagajo pri osebni in/ali profesionalni rasti z nasveti in vpogledi. Mentorji so tisti, ki nam pozorno prisluhnejo, z nami delijo izkušnje, kako so sami ravnali v podobnih situacijah in pred podobnimi izzivi pred kakršnimi se sedaj nahajamo mi, nam svetujejo, o čem bi bilo še dobro razmisliti. Predvsem pa nas podpirajo v naših odločitvah. Morda nas bodo ob tem na nevsiljiv način tudi malce preusmerili, nam svetovali in nam pomagali, da se osredotočimo samo na nekaj najpomembnejših stvari, nikoli pa nas ne bodo omejevali, zavirali ali odvračali od sprememb ali podajanja na popolnoma novo pot. Mentorji dobesedno »zasijejo, ko sodelujejo pri uresničevanju sanj svojih mentorirancev. Vidijo tisto, česar morda sami ne vidimo ali ne znamo ubesediti. Pomagajo vam odkriti naše prednosti. V čem smo dobri in kaj nas loči od drugih.
Kdaj in kako mentor postane sponzor (zagovornik)?
Za razliko od mentorjev, ki ponujajo smernice in nasvete, sponzorji aktivno sodelujejo pri našem napredovanju in pozicioniranju v delovnem okolju in širši skupnosti. Po besedah Rosalind Chow, izredne profesorice organizacijskega vedenja in teorije na Univerzi Carnegie Mellon, je sponzorstvo pogosto opredeljeno kot »poraba lastnega družbenega kapitala ali uporaba lastnega vpliva za zagovarjanje varovanca«. Ko mentor deluje tudi kot sponzor, je v resnici naš strateški zaveznik.
Mentorji v vlogi sponzorjev nas seznanjajo z ljudmi, ki nam s svojimi ekspertnimi znanji, izkušnjami, poznanstvi pomagajo pri našem razvoju. Prepoznavajo naše potenciale in nas vključujejo v projekte z visoko prepoznavnostjo. Nas aktivno promovirajo in priporočajo in s tem poskrbijo, da naši talenti in vrline ne ostanejo neopaženi. Izgovarjajo naše ime v prostorih, v katere še nismo vstopili, nas priporočajo za priložnosti in tvegajo svoj ugled, da bi nas povzdignili.
V delovnem okolju sponzorstvo oziroma zagovorništvo usklajuje individualni uspeh z organizacijskimi cilji. Je Lahko prava prelomnica za zaposlene, saj mentorji – sponzorji prevzamejo aktivno vlogo pri njihovem kariernem razvoju in napredovanju. S tem ne koristijo samo zaposlenim oziroma svojim mentorirancem, ampak krepijo tudi svoj ugled z identifikacijo talentov in potencialnih vodij.
Od sponzorja (zagovornika) do ambasadorja
Ambasador je najvišja oblika zaupanja v posameznika, v idejo. Ambasador je aktivni promotor tako mentoriranca kot tudi samega mentorstva. Njegova vloga vključuje širjenje uspešnih mentorskih zgodb, ozaveščanje o pomenu razvoja talentov in javno priznanje dosežkov mentoriranca. Mentor – ambasador verjame v mentoriranca do te mere, da ga ne zgolj podpira, temveč javno in proaktivno promovira. S tem se krepi vloga mentorstva v organizacijski kulturi in spodbuja druge k enaki praksi.
Zamisel o mentorjih kot ambasadorjih združuje dve močni vlogi – usmerjanje in zagovorništvo. Ko mentorji prevzamejo vlogo ambasadorjev, ne le podpirajo posameznike v varnem okolju mentorskega odnosa, temveč tudi javno zagovarjajo poslanstvo, vrednote in vizijo organizacije ali skupnosti, v kateri delujejo.
V zagonskih podjetjih mentorji pogosto delujejo kot ambasadorji blagovne znamke, s svojo verodostojnostjo krepijo podobo zagonskega podjetja, odpirajo vrata prek svojih omrežij in celo pomagajo privabljati vlagatelje. V delovnem okolju ambasadorji spodbujajo tako mentorstvo kot mentorski pristop pri vsem svojem delu. Resnično prepoznavajo vrednost vlaganja v ljudi. Izkoristijo vsako priložnost za spodbujanje formalnih mentorskih programov. S svojim delom in zgledom poskrbijo, da mentorstvo postane del organizacijske strukture, strategije razvoja zaposlenih in vsakodnevna praksa, ne samo enkraten projekt. Ambasadorji vzpostavljajo jasne povezave s cilji, vrednotami organizacij in mentorskimi programi oziroma mentorstvom kot takim..
V programih skupnosti, kot je Skupnost srčnega mentorstva, so mentorji ambasadorji, ki pomagajo pri pridobivanju novih članov, razvoju skupnosti, ozaveščanju o poslanstvu skupnosti ter krepitvi njene prepoznavnosti in zaupanja vanjo. So obraz skupnosti in navdihujejo druge, da se vključijo.
Nova kultura mentorstva – bolj povezovalna in bolj pogumna
Prehod iz mentorskih parov v trojke ter iz vlog mentorjev v vloge sponzorjev in ambasadorjev predstavlja naravni razvoj mentorstva. Takšna kultura temelji na zrelosti, odprtosti, vzajemnem zaupanju in pogumu za prevzemanje odgovornosti.
V prihodnosti ne bo dovolj, da mentorji zgolj svetujejo. Postati bodo morali glasniki in zagovorniki talentov – tisti, ki ustvarjajo prostor za rast in verjamejo v moč mentorstva kot ene ključnih razvojnih praks sodobnega časa.
