Ob svetovnem dnevu maternega jezika, ki ga praznujemo vsako leto 21. februarja, o jeziku najpogosteje razmišljamo kot o nepogrešljivem gradniku identitete in kulture. Redkeje pa o njem razmišljamo kot o orodju, na primer v mentorstvu.
Mentorstvo ni le prenos znanja, ampak odnos. Ta se ne gradi samo preko skupnih ciljev in razvoja kompetenc temveč tudi z besedami. Z njimi postavljamo okvir mentorskega odnosa in procesa. Bistvo mentorstva se namreč dogaja v pogovoru, v dialogu. V vprašanjih in povratnih informacijah. Z besedami, ki jih izbiramo, določamo ton sodelovanja ter naravo odnosa. Ali bo ostal strogo profesionalen ali bomo vanj vnesli toplino in človečnost.
Dvojina kot simbol mentorstva
V slovenščini imamo pri tem še dodatno oporo. Dvojino. Jezikovno obliko, ki že sama po sebi vzpostavlja odnos, ustvarja varen prostor in usmerja v skupni razvoj. Ko rečemo najin cilj, najina pot, najin proces na najlepši način ozavestimo, da je razvoj skupna odgovornost. Da mentor ni tisti, ki »vodi« od zunaj in da mentoriranec ni pasivni prejemnik znanja. Da sta oba udeleženca istega procesa.
Besede kot okvir mentorskega odnosa
Besede niso spremljevalke mentorskega procesa. So njegov sestavni del. V mentorskem odnosu, kjer je cilj razvoj in samostojnost mentoriranca, je izbira besed odločilna. Besede in način, kako mentor nagovarja mentoriranca, pogosto sporoča več kot vsebina sama. Z besedami ohranjamo distanco ali partnerstvo. Učimo ali vabimo k soustvarjanju. Dajemo navodila ali odpiramo prostor razmišljanju. Kako opisujemo izzive? Kako govorimo o napakah? Ali naše besede spodbujajo razvoj ali krepijo strah pred neuspehom. Ko v ospredje postavljamo izraze, kot so sodelovanje, soustvarjanje, odgovornost, refleksija, rast, z njimi ne opisujemo le procesa. Usmerjamo ga.
Vprašanja spodbujajo razmišljanje in podpirajo razvoj. Navodila ga omejujejo. Jasne in spoštljive informacije krepijo odgovornost in spodbujajo k stalnemu izboljševanju. Prepoznavanje napredka spodbuja in gradi samozavest.
Vsakič, ko kot mentorji izberemo vprašanje namesto navodila, vsakič, ko rečemo najin cilj namesto tvoj problem, naredimo pomemben korak k oblikovanju prostora, v katerem se lahko zgodijo spremembe, zaradi katerih smo vstopili v mentorski odnos.
Kako narediti besedni premik?
| Usmerjanje v pomanjkljivosti | Usmerjanje v rast |
| To moraš izboljšati. | Kje vidiš prostor za izboljšavo? |
| Povedal-a ti bom, kako se to naredi. | Skupaj raziščiva, katera rešitev bi bila zate najbolj smiselna. |
| To ni dovolj dobro. | Kaj bi tukaj lahko naredil-a drugače? |
| Tako se to ne dela | Kako lahko to nadgradiva? |
| Tu si naredil-a napako. | Kaj si se iz tega naučil-a? |
Profesionalnost in človečnost
Izbira besed ne pomeni olepševanja ali izogibanja jasnosti. Učinkovito mentorstvo zahteva neposrednost in iskrenost, ter hkrati spoštovanje in toplino.
Preveč distanciran jezik lahko ustvari hladno, formalno okolje, v katerem se mentoriranec težje odpre. Preveč neformalen jezik lahko zabriše meje in potrebno strukturo in oslabi strokovno jasnost.
Profesionalnost in toplina nista v nasprotju. V mentorstvu delujeta z roko v roki.
Profesionalen in hkrati človeški jezik pomeni:
- jasno izražene cilje in pričakovanja;
- jasno postavitev meja;
- spoštljivo podane povratne informacije;
- polno prisotnost in pristno zanimanje;
- zaupanje in podporo;
- hvaležnost.
Zato v besedišču odličnega mentorja nikoli ne manjkajo preproste, a pomembne besede in besedne zveze. Verjamem vate. Tukaj sem zate. Poslušam te in slišim. Hvala.
Jezik ne opravi dela namesto nas. Pomaga pa ustvariti prostor, v katerem bomo vsi z veseljem opravili to, kar nas bo privedlo do pričakovanih rezultatov.
Avtorica: Tatjana Kolenc