Največje bogastvo vsake skupnosti so ljudje z znanjem, željo in zavezo k vseživljenjskemu učenju. Kaj pa sploh je vseživljenjsko učenje? Kako iz miselnosti »vse že vem« v miselnost »veliko se moram še naučiti«? Kako se naučiti, da se bomo učili vedno, povsod in od vsakogar?
Odgovore na to, smo iskali na okrogli mizi z naslovom »Zakaj in kako postati in ostati vseživljenjski učenci«, v soorganizaciji Združenje Manager in Platforme srčno mentorstvo. Na njej so sodelovali prof. Dr. Ana Krajnc, prof. dr. Eva Boštjančič, dr. Danijela Brečko, mag. Andrej Juričko, Nataša Centa in Elvira Lokan Štrucl. V Pogovoru, ki sta ga povezovali Sonja Vidonja in Tatjana Kolenc, je beseda tekla o
- znanju kot živi vrednosti, ki mora biti dostopno vsem in ki ga je potrebno nenehno osveževati, poglabljati, nadgrajevati in postavljati v novo perspektivo
- razsežnostih, oblikah in koristih vseživljenjskega učenja za posameznika in širšo družbo
- tem, zakaj in kako ustvariti učeča, sodelovalna in vključujoča okolja z razvito kulturo pridobivanja in izmenjave znanj
- tem, kaj lahko in mora na področju vseživljenjskega učenja narediti vsak posameznik, kakšno podporo mu mora pri tem nuditi okolje in kaj bi bilo pri tem potrebno spremeniti
Zakaj smo se kot Platforma srčnega mentorstva odločili za soorganizacijo okrogle mize na temo vseeživljenjskega učenja? Ker je mentorstvo ena najučinkovitejših metod vzajemnega učenja in prenosa znanj.
In kaj je ključno sporočilo okrogle mize? Danes, ko se svet okrog nas, tudi zaradi bliskovitega razvoja umetne inteligence, spreminja s svetlobno hitrostjo, stalno učenje ni več izbira temveč nuja in eden najučinkovitejših odgovorov na izzive spreminjajočega se okolja. Vsak dan znova se zavedamo, kako malo vemo. Zato se moramo naučiti, kako se ponovno in nenehno učiti. Si to želeti in v tem uživati. Se zavedati, da je svet šola, v kateri smo vsi učitelji in učenci. In vsako jutro vstati z mislijo, da gremo v šolo in se tega veseliti.
