Potovanja nas učijo neprecenljivih življenjskih lekcij. Še posebej, ko se podamo v kraje, v delčke sveta, ki nas postavljajo pred do sedaj nepoznane izzive in nam nastavijo ogledalo, v katerem vidimo tudi tisto, česar nismo pričakovali in si morda tudi ne želeli. Na takih poteh, ko stopimo iz mehurčkov, v katerih živimo, se zavemo svoje majhnosti. Spoznamo, da naš način življenja ni edini “pravi” način. Se zavemo, kako močna in istočasno krha je narava. Se naučimo ceniti to kar imamo in spoznamo, da niso materialne dobrine tisto, kar naše življenje dela lepo.
Tokrat z vami delimo doživetja, spoznanja in nauke, do katerih so prišle članice Skupnosti srčnega mentorstva na treh popolnoma različnih potovanjih, na katera so se podale vsaka s svojim namenom, vse pa so se vrnile nazaj bogatejše v najširšem pomenu besede.
PATAGONIJA – POTOVANJE NA KONEC SVETA IN BLIŽJE K SEBI (Mojca Čerpnjak)
Odprava v Patagonijo je bila zame veliko več kot fizični izziv ali še ena kljukica na seznamu ciljev. Bila je izkušnja, ki me je na zelo surov in iskren način soočila z vprašanjem zaupanja, odgovornosti in odnosa do nepredvidljivega.
Ko si v steni ali na zahtevnem trekingu daleč od civilizacije, hitro razumeš, kaj pomeni 100 % zaupanje. Ne kot ideja, ampak kot občutek v telesu. Veš, da je tvoje življenje dobesedno odvisno od človeka ob tebi. In veš, da je tudi on odvisen od tebe. Tam ni prostora za ego, za tekmovanje ali za dokazovanje. Je samo odnos. In odločitev, da drug drugemu stojiš ob strani.
Takšna potovanja te postavijo pred fizične in psihične meje. In tam se zgodi nekaj pomembnega. Ugotoviš, da si bolj zmogljiv, kot si mislil, a hkrati tudi bolj človeški, kot si si želel priznati. Utrujenost, dvomi, strah – vse pride na površje. A prav tam se začne resnično učenje. O sebi. O svojih odzivih. O tem, koliko zmoreš in kdaj je modro stopiti korak nazaj.
Ena največjih lekcij je bila zato prav prilagodljivost. Načrt je pomemben, a ni nedotakljiv. Vremenske razmere se spremenijo, informacije s spleta ne držijo več, cilj se oddalji. V takih trenutkih se moraš ustaviti, realno oceniti situacijo in se odločiti znova. Opustiti prvotni plan ni poraz. Včasih je to največja odgovornost do sebe in do ekipe. In pogosto so se ravno alternativne poti izkazale za še lepše in bolj smiselne.
Veliko sem se naučila tudi o ponižnosti. Ko gre kaj narobe, se srečaš z lastnimi omejitvami. Naučiš se sprejeti pomoč in zaupati ljudem ob sebi, brez potrebe po dokazovanju. Imela sem srečo, da sem bila del ekipe, kjer je bila podpora samoumevna. Ko je bilo težko, je nekdo stopil naprej. Ne zato, ker bi moral, ampak ker je tako čutil.
Največja lekcija odprave ni bila v osvojenem vrhu ali prehojeni razdalji, ampak v tem, da sem še bolj razumela, kako pomembno je, s kom hodiš, kako se odločaš, ko stvari niso idealne, in koliko svobode prinese zaupanje – vase in v druge.
Patagonija me ni naučila samo, kako prečkati zahteven teren. Naučila me je, kako hoditi skozi življenje z več zaupanja, več prilagodljivosti in več miru v tem, da vsega preprosto ne moreš imeti pod nadzorom.
PERUJSKA DIVJINA ZA ODKRIVANJE PRISTNE RAZLIČICE SEBE (Sonja Gorenc)
Sonja Gorenc je z nami delila svojo izkušnjo poti v perujsko džunglo, kjer je preživela čas pri tradicionalnem zdravilcu sredi deževnega gozda ob Amazonki.
Predavanje ni bilo potopis v klasičnem smislu, temveč iskren vpogled v notranji proces. Sonja je poudarila, da delo na sebi zanjo ni trend ali osebna ambicija, temveč temeljna odgovornost. Kot mentorica in coachinja trdno verjame, da lahko ljudi vodi le tja, kamor je pripravljena stopiti tudi sama. Prav zato notranje delo razume kot svojo odgovornost – in hkrati kot poslanstvo.
Udeleženci smo skozi fotografije in pripoved spoznali preprosto življenje v džungli – brez elektrike, tekoče vode, brez signala, brez zunanjih motenj. Ko dnevi potekajo povsem v ritmu narave. Obredi niso bili namenjeni udobju, temveč srečanju s telesom, tišino in lastno resnico. Džungla, kot je povedala, ne ponuja odgovorov na način, kot jih pričakuje um. Ne razlaga in ne hiti – samo je. In prav v tem prostoru človek začne odkrivati bolj pristno različico sebe.
Njena pripoved je odprla pomembno vprašanje za vse, ki delamo z ljudmi: kdo sem jaz, ko odpadejo vloge, nazivi in podobe? Sonja nam je s svojo izkušnjo pokazala, da je prav pripravljenost na iskreno notranje soočenje tista, ki omogoča bolj prisotno in odgovorno spremljanje drugih. In nas povabila k razmisleku o lastni poti, odgovornosti in notranji resnici.
GRUZIJA, DEŽELO KI POVEZUJE GOSTOLJUBJA, DRUŽENJA IN TRADICIJE. (Barbara Golja)
Gruzija, ali kot ji pravijo domačini, Sakartvelo, je dežela na stičišču Evrope in Azije, kjer se prepletajo mogočne gore, bogata zgodovina in izjemna gostoljubnost. Predstavljam jo kot osebno izkušnjo potovanja, kot prostor, ki združuje naravo, mesta, legende in kulinariko ter nas spomni, kako različni in obenem podobni smo si povsod ljudje. Vsi iščemo varnost, ljubezen, pripadnost in smisel.
Gruzija leži med Črnim morjem in Kavkazom. Raznolika pokrajina je ustvarila kulturno pisanost regij. Sodobno zgodovino zaznamujejo osamosvojitev od Sovjetske zveze, konflikti in napet odnos z Rusijo, pa tudi usmerjenost k Evropi. Gruzijci kljub političnim izzivom ohranjajo močan občutek identitete in enotnosti.
Srce države je prestolnica Tbilisi, Kartlis dede (mati Gruzija), živahno mesto toplih vrelcev, starodavne in sodobne arhitekture. Je stičišče tradicije in sodobnosti, znano po svoji verski strpnosti. Enkratno doživetje je raziskovanje starega dela mesta, »izgubljanje« med hišami s čudovitimi izrezljanimi balkoni, številnimi malimi lokali in galerijami.
Narava v Gruziji je prelepa. Vožnja po znameniti vojaški cesti, pripelje pod Kazbegi, ugasli vulkan, belo damo. Tu živijo miti o Prometeju in gruzijskem junaku Amiraniju, ki simbolizira uporniški in neuklonljiv duh naroda. V odmaknjeni pokrajini Svaneti stojijo slikovite vasice s srednjeveškimi obrambnimi stolpi, skupnosti še vedno živijo tesno povezane s tradicijo.
Zgodovina prinaša tudi kontraste: od zlatega obdobja »kralja« Tamar, ene najmočnejših vladaric srednjega veka, do temnejših poglavij, povezanih s Stalinom, rojenim v mestu Gori.
Gruzija tako združuje ponos, boleče spomine in kulturno bogastvo.
Pomemben del gruzinske identitete sta hrana in vino. Khachapuri, mtsvadi, khinkali, ajabsandali, churchela je le nekaj tipičnih jedi.
Gruzija je najstarejša pridelovalka vina. Arheološke najdbe dokazujejo, da je vinogradništvo tu obstajalo že pred približno 8000 leti, zato je vino globoko vtkano v kulturo in vsakdanje življenje. Posebnost gruzinskega vinarstva je pridelava vina v kvevrijih – velikih glinenih posodah, zakopanih v zemljo, v katerih vino fermentira in zori skupaj z lupinami in peškami grozdja. Ta starodavna metoda daje vinu značilen bogat okus in je ponos narodne dediščine. V Gruziji vino ni le pijača, temveč simbol gostoljubja, druženja in tradicije.
Pomemben del gruzinske kulture je supra, tradicionalno praznovanje, ki je druženje, pogovor in povezovanje. Supro vedno vodi tamada, ki z zdravicami vodi srečanje. Z besedami povezuje ljudi, odpira teme in skrbi za dobro vzdušje, pri tem pa ohranja zbranost kljub obilju hrane in vina. Zdravice so namenjene Bogu, družini, prednikom, domovini in prijateljstvu. Supra je tako simbol gruzijske gostoljubnosti, spoštovanja in skupnosti.
Če želite na enem mestu, ob pristnih doživetjih, videti in občutiti kontraste, toplino, legende, naravno veličino in moč osebnosti, je Gruzija prava destinacija.
Prispevek pripravile: Mojca Čerpnjak, Sonja Gorenc in Barbara Golja
Prispevek uredila: Tatjana Kolenc