V tednu, v katerem smo praznovali svetovni dan poezije, smo se srečali na prvem knjižnem večeru Skupnosti srčnega mentorstva.
In kateri prostor je najprimernejši za tovrstno premiero? Poleg vrta, za katerega je Cicero dejal, da je poleg knjig vse, kar moraš imeti. Knjižnica. Ko si obdan s knjigami, se odpre naš um, domišljija dobi prosto pot, prevevajo nas pozitivne misli, pogovor zlahka steče. Tudi med ljudmi, ki so se morda srečali prvič.
Tako je bilo tudi v tem večeru, v katerem smo povezali radovednost, vseživljenjsko učenje in vzgojo rastlin, za kar smo iztočnico dobili v dveh izjemnih knjigah in pogovorih z njunimi avtorji in avtoricami.
Izhodišče prvega pogovora je bila monografija »Vedno radovedni: izzivi in priložnosti za učenje starejših odraslih na univerzah», ki jo je soustvarilo 31 avtoric in avtorjev z različnih področij delovanja. O njej se je Tatjana Kolenc pogovarjala z
- urednico in avtorico prof. dr. Nives Ličen, vodilno osebnostjo na področju andragogike in izobraževanja odraslih v Sloveniji. Med študenti je poznana kot najbolj življenjska profesorica, ki pri svojih predmetih stavi na vključevanje študentov in praktične primere. Je aktivna v akademskih in javnih razpravah o izobraževanju, staranju in družbeni vključenosti ter prejemnica več priznanj.
- avtorico prof. dr. Jano Mali, prodekanjo na Fakulteti za socialno delo.
- avtorico doc. dr. Uršo Bratun, predstojnico oddelka za delovno terapijo na Zdravstveni Fakulteti.
Vse tri, vsaka s svojega strokovnega področja, odpirajo vprašanja družbenega položaja starejših, pomena učenja in pomena podpore na življenjskih prehodih, kakršna je tudi upokojitev. S tem spodbujajo razmislek posameznikov in družbe kot celote o tem, kakšno družbo želimo soustvarjati in kakšno starost želimo živeti. Kako lahko tretje življenjsko obdobje ali obdobje aktivne modrosti postane obdobje učenja, rasti in prispevka, ne pa obdobje umika, ki za družbo pomeni izgubo kolektivne modrosti.
In kaj smo slišali od naših sogovornic?
- Radovednost je eliksir življenja, pot do znanja, sprožilka vseh idej. Radovednost ni le želja po vedeti več. Je tudi želja po novostih, po znanju in globljem razumevanju stvari ter veselje do odkrivanja nečesa novega, kar vse zajema t.i. radikalna radovednost. Moramo jo negovati, saj bo edino tako ostala z nami vse življenje in iz tretjega življenjskega obdobja naredila obdobje aktivne modrosti. Kajti, radovednost je nekaj, kar lahko izgubimo, zadušimo ali pa zavestno ohranimo. Z opazovanjem, čudenjem, spraševanjem in stalnim učenjem.
- Stalno učenje pomeni, da starejši odrasli niso samo prejemniki znanja, temveč jim moramo ustvariti priložnosti in jih spodbuditi k temu, da svoje bogato znanje in izkušnje prenašajo na druge, na mlajše in na vrstnike. Da v učenju ne vidijo obveznosti, temveč veselje. Pri tem imajo pomembno vlogo odprte univerze. Te, poleg nudenja priložnosti za izmenjavo znanj in izkušenj, postajajo prostor srečevanja, povezovanja, soustvarjanja, spletanja medgeneracijskih vezi ter osebnega zadovoljstva. Prostor, kjer nastajajo skupnosti, podobne t.i. modrim conam, v katerih ljudje živijo dolgo, kakovostno in zdravo življenje (kot so Ikaria Grčija, Okinawa Japonska, Ogliastra Sardinija, Nicoya Peninsula Kostarika in Loma Linda, Kalifornija). V njih leži tudi ideja za poimenovanje Modre fakultete.
- Starejši odrasli, prosti prisil in pritiskov, ki so del mlajših let in pričakovanj okolja, v programih odprte univerze zasijejo v novi svobodi. V času aktivne modrosti sta jasnost in nakopičena modrost pomembnejši od hitrosti, dobri odnosi pa pomembnejši od dosežkov, ki veljajo za uspeh v srednjem odraslem obdobju. Starejšim sta sprejetost in delovanje v korist širše družbe pomembnejša od uspešnosti po meri tekmovalne družbe. Za to pa potrebujejo novo znanje, nove programe ter strategije učenja.
- V sodelovanju z Modro fakulteto in s pomočjo vprašanja KAKO BI LAHKO STAREJŠI DELILI SVOJE ZNANJE V LOKALNEM OKOLJU, je zaživel tudi projekt FACE, ki se uspešno izvaja v Centru aktivnosti Fužine (CAF), ki deluje v okviru Doma starejših Fužine in je v bistvu izmenjevalnica znanja, spretnosti in storitev med generacijami, ki posebej poudarja znanja, spretnosti in modrost starejših.
- S pomočjo opisanih in drugih, starejšim odraslim prijaznih skupnosti, bomo sčasoma morda odpravili enega večjih paradoksov današnjega časa. Ko smo na eni strani ponosni na vedno večjo življenjsko dobo ljudi, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov, hkrati pa so starejši pogosto nevidni in neslišni. Ko na eni strani slavimo dolgoživost, hkrati pa ne znamo izkoristiti tega v dobro posameznikov in družbe kot celote. In namesto dolgoživosti omogočili zdravo staranje v skupnostih, ki spoštujejo starejše, razumejo njihove specifične potrebe, sprejemajo starost in je ne zapostavljajo oziroma starost slikajo kot življenjsko obdobje, ki se ga bojimo ali ga ne želimo dočakati.
- Pomemben korak k temu bi bil storjen s tem, da starejših odraslih ne bi uvrščali med ranljive skupine, potrebne posebne zaščite in obravnave. S čimer njene pripadnike pasiviziramo, namesto da bi jih spodbujali k aktivnemu prispevanju. Z njimi vzpostavili enakovreden odnos ter pokazali zaupanje v njihove sposobnosti in pripravljenost na učenje, v skladu z njihovimi sposobnostmi, potrebami in željami.
- K vseživljenjskemu učenju sodijo tudi prilagojene oblike vzajemnega učenja, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju, pripravljenosti za vzajemno učenje in na prepričanju, da lahko vsaka generacija ponudi nekaj, česar druga nima. Taka oblika je tudi program, ki deluje v okviru Socialne fakultete, poimenovan »Življenjske zgodbe v objemu spominov«, ki izkorišča moč pripovedovanja. V katerem osebne zgodbe starejših niso le njihovo terapevtsko orodje, ampak imajo veliko transformativno moč, saj se preko njih na nove generacije prenašajo modrosti, ki se lahko prenašajo samo neposredno od človeka na človeka in, ki nikoli ne izgubijo na aktualnosti in uporabnosti.
- S spodbujanjem medgeneracijskega sodelovanja počasi in zanesljivo razbijamo še vedno močno prisoten stereotip, da starejši ne marajo sprememb, da se z njimi niso pripravljeni in sposobni spoprijemati. Pri tem pa pozabimo, da so generacija baby boom in starejši predstavniki generacije X šli skozi nekatere največje spremembe novejše dobe – od pojava prvih računalnikov naprej in da ni razloga za dvom, da ne bi bili pripravljeni in sposobni sprejeti današnjih sprememb.
- Tako, kot mladi potrebujejo podporo pri iskanju svoje življenjske poti, jo potrebujejo tudi starejši odrasli na prehodu iz delovno aktivnega obdobja v upokojitev, da lahko še naprej aktivno sodelujejo v družbi. Prehod v tretje življenjsko obdobje je namreč izjemno kompleksna življenjska prelomnica. Posamezniki izgubijo del identitete, ki je bila povezana s poklicnim delom in pomemben del socialnega omrežja, povezanega z delovnim okoljem. Zato potrebujejo nove možnosti in podporo pri iskanju nove identitete, življenjskega smisla ter ohranjanju vključenosti. S tem v zvezi je bil na Zdravstveni fakulteti razvit t.i. koncept tranzicijskega izobraževanja, ki posameznike podpira pri pripravi na upokojitev, ne glede na to, ali se želijo upokojiti takoj po izpolnitvi pogojev ali želijo podaljšati svojo delovno aktivnost. Sočasno jih podpira pri tem, da ostanejo aktivni člani družbe, ob upoštevanju njihovih želja in sposobnosti.
- Pomembno je tudi, da si posameznik zavestno oblikuje novo strukturo dneva, ki ni več vezana na delo, a še vedno daje občutek smisla. Da si na novo osmisli dan, si izbere dejavnosti, ki so mu pomembne in se jim z veseljem posveti. Enako velja tudi za odnose.
- Pravite, da dobro staranje pomeni tudi izbiro odnosov in dejavnosti, ki so jim pomembni in, ki se jim z veseljem posvečajo.
V pogovoru, ki se je razvil z udeleženci knjižnega večera, smo iskali možnosti, kako obstoječe dobre prakse prenesti tudi v okolja izven mestnih središč. Kajti, učenje v poznejšem življenjskem obdobju spodbuja družbeno udejstvovanje starejših odraslih in jim pomaga pri vzpostavljanju podpornega okolja. Prispeva k temu, da starejši odrasli niso le pasivni opazovalci razvoja, temveč aktivni soustvarjalci praks, znanja, nosilci življenjske modrosti in vir navdiha.
Izhodišče drugega pogovora je bila knjiga »Ne pozabi na rože«, avtorja Jana Robina, s katerim se je pogovarjala Katja Križnik Jeraj, snovalka in organizatorka izobraževalnih dogodkov, kjer povezuje ljudi, teme in ideje v smiselne in žive programe.
Že takoj na začetku pogovora sta se sogovornika dotaknila pomena medgeneracijskega učenja in sobivanja. Ljubezen do rastlin je namreč pri Janu vzniknila zaradi njegove babice, ki se nikoli ni nehala čuditi vsemu okrog sebe , kar je vključevalo tudi rastline in rože. In, kot ugotavlja Jan, je strast do česarkoli ena najbolj nalezljivih stvari. V njegovem primeru je to strast do rastlin.
V pogovoru sta nam Jan in Katja približala pomen rastlin v našem življenju. Spremljajo nas tako rekoč od rojstva, kot izraz sreče in hvaležnosti ob našem rojstvu pa do takrat, ko se ob smrti od nas poslovijo s cvetjem.
Kaj sta nam še povedala Katja in Jan?
- Bivalni prostor brez knjig in rož je prazen. Vsi smo že slišali, da je stanovanje brez knjig kot telo brez duše. Enako velja za rože. Knjige in rože prostoru dajejo značaj in toplino.
- Ko skrbiš za rastline, se spomniš na osebe, ki so jih ti poklonile, svetovale pri njihovi negi ali so kakorkoli povezane z njimi.
- Ko je lepo našim rastlinam, je lepo tudi nam. Ko zanemarimo rastline to najpogosteje pomeni, da smo zanemarili tudi sebe. In obratno.
- V zgodbi o stoletniku iz Barcelone smo izvedeli, da je do stoletnika teže priti, kot si predstavljamo. Ampak je vredno.
- Rastline, tako, kot vse, s čimer se ukvarjamo v življenju, terjajo svoj čas. Tudi tu velja, da brez nič ni nič. In, da mora biti vsega ravno prav. Tudi nege in pozornosti.
Hvala vsem avtoricam in avtorju za prelep večer, v katerem so se spletla tudi nova poznanstva in zametki novih sodelovanj in projektov. In to je tisto, kar je od vsega morda najpomembnejše. Odprtost iz katere se vedno rodi nekaj novega in dobrega.
Hvala tudi Ani Berce, koordinatorki prireditvene in izobraževalne dejavnosti Mestne knjižnice Ljubljana, ki nas je gostila v prijaznem ambientu videoteke knjižnice Otona Zupančiča v Ljubljani.
Se vidimo na naslednjem knjižnem večeru.
Zapis pripravila: Tatjana Kolenc