Na povabilo Mateje Koren, ustanoviteljice Soundgarden Festivala, smo Jernej Picelj, Lea Grm, Danica Tajčman, Sonja Gorenc in Tatjana Kolenc na »kavč sešnu« festivala z naslovom »Poklicanost, ki odpira poti«, s številnimi udeleženci iskali odgovore na vprašanja, ki so tako ali drugače povezana z mentorstvom.
Še pred začetkom smo vodniki, v vlogi gostiteLjev, dovolili postaviti določena pravila, ki so tudi sicer garant zadovoljivih mentorskih odnosov. In sicer smo pred vrati naše »dnevne sobe«, v kateri je potekal kavč sešn, pustili naš ego in titule, ter vanjo vstopili v svoji pristni, avtentični podobi.
Katera vprašanja smo si postavili?
- Kaj vodi človeka, da postane mentor?
- kaj odlikuje dobrega mentorja, kako in kje izbrati pravega?
- Kaj je v mentorstvu pomembneje: prenos znanja ali ustvarjanje varnega okolja, v katerem je posameznik lahko to, kar v resnici je in v katerem se lahko razvija, se uči na napakah, eksperimentira?
- Zakaj in kako srčno mentorstvo spreminja življenja?
- Kaj svetovati nekomu, ki bi želel postati mentor, pa ni prepričan v to, da ima ustrezne spretnosti in znanja za to vlogo?
- Kako pommebno je za mentorski odnos, da pokažemo svojo ranljivost?
- Zakaj ni dobro vztrajati v nezadovoljujočem mentorskem odnosu in kaj se iz takega odnosa lahko naučimo?
- ………
Odlično iztočnico za naš pogovor smo dobili na panelu z naslovom »Je sosedova trava res bolj zelena«, ki smo mu prisluhnili pred našim kavč sešnom. Na njem je eden od panelistov, v svoji sklepni besedi poudaril, da si vsak sam postavlja cilje, si sam izbere pot, kako jih bo dosegel in tudi sam odloča o tem, ali je bil pri tem uspešen ali ne. Mi v Skupnosti srčno mentorstvo pa dodajamo, da pri tem pomembno vlogo igra podporno okolje, katerega nepogrešljivi del so mentorji.
Kako so na postavljena vprašanja odgovarjali in o mentorstvu nasploh razmišljali sobesedniki, ki so zbrali pogum in sedli na kavč, ter ostali udeleženci?
- mentor sem že s tem, ker sem na tej zemlji. Ta misel odlično potrjuje tezo, da smo nezavedno ves čas mentorji. S tem, ko nas drugi opazujejo, naša ravnanja, neravnanja, odzivanje na različne situacije, naš odnos do drugih. S tem, ko smo jim zgled.
- Biti mentor je odgovornost, saj nas mentoriranci ves čas opazujejo, tudi to, ali so naša dejanja in ravnanja v soglasju s tem, kar govorimo. Ali v resnici živimo vrednote, ki jih opredeljujemo kot svoje.
- Zakaj sem dober mentor? Ker poslušam, brezpogojno dajem, podpiram, usmerjam, priznam, ko nimam prav. Sem odgovoren, etičen, integriteta je pri vrhu mojih vrednot.
- Zakaj sem dober mentoriranec? Ker sem radoveden, učljiv, poslušam, kaj mi govori mentor, sem proaktiven, s hvaležnostjo sprejemam mentorjeve povratne informacije, sem zavzet in predan svojim ciljem, prevzemam svoj del odgovornosti.
- Mentorirancu, njegovim željam in potrebam se najlaže in najtemeljiteje posvetim v mentorskem odnosu ena – na – ena. Tu se vzpostavi tudi najmočnejše zaupanje, kar tej obliki mentorstva daje velik potencial, da se razvije v vzajemno in/ali obratno mentorstvo. Če to želimo, dovolimo, če smo odprti.
- V pogovoru smo se dotaknili tudi staršev in učiteljev v vlogi mentorjev. Koliko so se eni in drugi pripravljeni učiti, kajti brez učenja ne moreš biti mentor. Pa o tem, da bi moralo biti starševstvo učni predmet. Pa o spoštovanju, sprejemanju in zaupanju. Brez česar ni odnosa in ne mentorstva.
Kje se torej začneta srčnost in mentorstvo? V naši avtentičnosti, iskrenosti in odprtosti. V pripravljenosti brezpogojno dajati in s hvaležnostjo sprejemati. In v zavedanju da, tam, kjer je srce, ne moremo ničesar narediti narobe. Tam je vse dobro in prav.
Udeleženci so si izmed članov in članic SSM lahko tudi naključno izbrali tiste, s katerimi bodo odšli na poletne mentorske zmenke, kar je lahko prvi korak do novega mentorja, vsekakor pa odlična priložnost za izmenjavo izkušenj in vzpostavljanje novih odnosov, četudi ne nujno mentorskih.
Povabili smo jih tudi v SSM, pri čemer smo posebej poudarili, da je dobro, če je posameznik vključen v več različnih skupnosti, saj ga vsaka od njih lahko podpre na določenem področju. Ključno pri tem je, da smo v skupnosti aktivni in, da se zavedamo, da bomo imeli od nje toliko koristi, kot bomo v njo vložili. In da iz takega odnosa do skupnosti nastajajo nove zgodbe, platforme. Kot je primer platforme GO&GROW, katere poslanstvo je izvajanje čim več aktivnosti na ravni posameznikov in organizacij zunaj, med gibanjem v naravi, kjer se na najboljši način povežemo sami s seboj in z drugimi, ustvarjamo iskrene in dolgotrajne odnose, kjer naša ustvarjalnost dobi nov zagon.
Zavzetost naši udeležencev smo nagradili s T-majicami SSM, v druženju po zaključku kavč sešna pa izmenjali vrsto idej, kako SSM narediti še bolj prepoznavno, saj je bilo med udeleženci velio takih, ki niso vedeli, kje bi si lahko poiskali mentorja oziroma kje bi lahko ponudili svojo podporo v vlogi mentorjev. In, kar je še posebej pomembno, spoznali smo se s podobno mislečimi posamezniki, spletli nova poznanstva s potencialom, da prerastejo v različne oblike sodelovanj. Kot toliko se je ponovno potrdilo, da je potrebno iti med ljudi, se pogovarjati, sporočati okolici kaj ponujamo, česa si želimo, biti iskreni in življenje nam bo na pot pripeljalo ljudi ravno takrat, ko jih bomo potrebovali ali pa bodo oni potrebovali nas. In biti odprt za sodelovanje z drugimi skupnostmi.
