Vsak od nas je že kdaj stal pred izzivi. Se z njimi soočamo sami ali si upamo in znamo poiskati pomoč? Jih držimo v sebi, ali si upamo o njih spregovoriti? Temu je bil namenjen prvi pogovorni večer Skupnosti srčno mentorstvo v letu 2026, v katerem smo ob dveh odličnih sogovornikih in zavzetih udeležencih skupaj odšli dlje od površinskih pogovorov.
Kajti, ta večer ni bil običajen pogovor. Bil je prostor, kjer se je vsak lahko prepoznal; kjer so odprta vprašanja o življenjskih izzivih, duševnem zdravju, odnosih in pomenu podpore dobila glas. Z gostoma dr. Urošem Perkom in Tatjano Grča smo raziskovali, kako skušamo najti odgovore v sebi in v skupnosti, kdaj je čas za samo pomoč in kdaj poiščemo podporo drugih.
Ključna misel večera je bila preprosta, a močna: nismo sami. Vsak izmed nas nosi svoje stiske, strahove, dvome in prav v dialogu z drugimi ter skozi medsebojno podporo lahko začnemo prepoznavati vzorce, sprejemati izzive in jih aktivno reševati. Pogovor je spodbujal, da spregovorimo, poiščemo pomoč in jo tudi ponudimo tako sebi kot drugim.
Tatjana Grča, podjetnica, ki je šla sama skozi težke preizkušnje in prehodila trnovo in vijugavo pot iz primeža tesnobe je ena redkih, ki je svoje preizkušnje in izkušnje javno delila. Najprej s svojima dvema knjigama »Skodelica življenja« in »Vrč ljubezni«, danes v pogovorih, intervjujih in po drugih kanalih, s čimer želi doseči in pomagati čim več posameznikom. Jih opogumiti, da spregovorijo o svojih bitkah in jim pokazati, da v tem še zdaleč niso sami.
Kaj vse je z nami podelila Tatjana?
- To, da si prepogosto postavljamo zelo visoke cilje, pri tem pa pozabimo na to, kaj se dogaja na poti do njih. Kako pomembno je, da včasih preprosto pozabimo na končni cilj in uživamo na sami poti do njega. Da ne spregledamo vsega lepega in zanimivega, kar se na tej poti dogaja. In, da vidimo tudi tisto, kar je že tukaj, kar imamo in kar smo ustvarili in ne tistega, česar še nismo dosegli.
- Kako se upreti pritiskom in pričakovanjem okolice po nenehni osebni, strokovni, profesionalni rasti? Zakaj si ne dovolimo reči, da sem čisto O.K. tak-a kot sem in si dovoliti rasti v svojem tempu in po svojih željah?
- Kako se prepričanje, da nas bodo imeli vsi radi samo, če bomo pridni in, ki ga nam starši, učitelji in še kdo s svojim pristopom vsadijo v rani mladosti, kaže v odraslem življenju? V odnosih, pri delu, pri zahtevnosti do samega sebe, pri nalaganju in prevzemanju odgovornosti? Kako se ob dejstvu, da našo odgovornost in zahtevnost do samega sebe hitro prepoznajo tudi drugi, ki nam nalagajo vedno več in od nas pričakujejo vse, takoj in najboljše kar lahko damo, izogniti parazitskim odnosom, v katere nas vodi vse prej našteto?
- Kako ločiti med sočutjem in željo po podpori drugim in odgovornostjo do sebe?
- Kako v družbi, ki bolj kot pristnost nagrajuje pridnost, poslušnost in prilagodljivost in, ki daje prednost uresničevanju pričakovanj drugih pred željami, potrebami in pričakovanji nas samih, ostati pristen in zvest lastnim vrednotam? Kako ostati človek, ne pa biti izključno funkcionalen, fit & proper?
- Kako pravočasno prepoznati, da je podzavest, kot nekakšna zaščitna plast, vse tanjša? Kako pravočasno prepoznati da telo, če vanj predolgo tlačimo nepredelana čustva in nezaceljene rane, ne zdrži več? Kako pravočasno izprazniti skodelico, preden se začne vsebina razlivati čez rob?
- Kaj je nevidna plat moči? Kakšna nevarnost tiči v prepričevanju samega sebe in v prepričanju okolice, da smo močni, da vse zmoremo? Kaj sporočamo ljudem, soočenimi z različnimi stiskami, ko jim rečemo » vem da boš zmogel-zmogla, ker si močan – močna.«? In kdaj je čas, da si enostavno rečemo »dovolj je, tega ne zmorem več? Kaj izgubljamo s tem, ko ne cenimo in ne slišimo ljudi, ki si upajo to reči?
Res izjemni in dragoceni uvidi, temelječi na lastnih izkušnjah. In zelo si velja zapomniti Tatjanino misel:« SPREGOVORITI O SVOJIH STISKAH JE POGUMNO, PROSITI ZA POMOČ JE PAMETNO«. Morda bo ta pristop pomagal vsem, ki so se znašli pred na videz nerešljivimi situacijami, da si bodo tako, kot danes Tatjana, lahko slej ko prej rekli: Ni mi treba biti močna. Za nikogar več. Niti zame. Sedaj sem dobro. »
Dr. Uroš Perko je skozi strokovno znanje in terapevtske uvide spregovoril o pojavnih oblikah stisk in duševnih težav. Kako jih prepoznati in kako jih razumeti kot signal telesa in duše, ne kot slabost. Skupaj smo se učili opozarjati nase in na svoje telo, ki nam pogosto pove resnico, če mu le prisluhnemo.
Pogovor z dr. Urošem Perkom je bil eden tistih, ki bi ga lahko poslušali še dolgo v noč. Odpiral je teme, ki se tičejo nas vseh in vsaka njegova misel je porajala nova vprašanja. Občutek je bil, da časa preprosto ni dovolj. Ne zato, ker bi bilo povedano premalo, temveč ker se je odpiralo toliko globine, razmislekov in uvidov, da bi si želeli nadaljevati še dolgo.
Uvidi dr. Uroša Perka so pomembni zato, ker povezujejo strokovno znanje s človeško bližino. Ne ponujajo hitrih rešitev ali poenostavljenih odgovorov, temveč vabijo k razmisleku, opazovanju sebe in poslušanju telesa, ki nam pogosto sporoča več, kot si upamo priznati. Njegov pogled na duševne stiske in motnje jih ne postavlja v okvir šibkosti, temveč kot signale, ki jih je vredno razumeti. Prav zato njegovi odgovori ne zaključujejo pogovorov, ampak jih odpirajo. In v tem je njihova največja vrednost, tako za posameznika kot za skupnost, ki si želi bolj zdrave, odprte in povezane družbe.
Dogodek je prav tako odprl pogled na pomen mentorstva kot ključnega mehanizma, ki posamezniku lahko pomaga stopiti iz občutka izoliranosti in stopiti na pot trajne osebne rasti. Mentorstvo ni le prenos znanja — je sočutno poslušanje, zaupanje, sodelovanje in podpora, ki bogati tako tistega, ki uči, kot tistega, ki se uči.
Taki dogodki so pomembni zato, ker ustvarjajo prostor, kjer postanejo teme, o katerih običajno molčimo, dovoljene, slišane in normalizirane. Posamezniku omogočajo, da se v zgodbah in vprašanjih prepozna, da dobi besede za svoja občutja in predvsem zavedanje, da v svojih stiskah ni sam. Družbi pa takšni pogovori pomagajo graditi več razumevanja, sočutja in odgovornosti drug do drugega. Ker bolj kot znamo prisluhniti sebi, lažje prisluhnemo tudi drugim.
Dogodek pa nam je pokazal še nekaj, kar nas vedno znova impresionira. Dr. Uroš Perko in Tatjana Grča sta prvič nastopila na istem dogodku. Prvi kot priznani strokovnjak na področju
Duševnih motenj v športu, psihoterapije in geštalt terapije, pred tem pa znani športni plezalec. Druga kot uspešna podjetnica, ki je šla sama skozi težke življenjske in duševne preizkušnje. To, da sta prvič nastopila skupaj, se sploh ni opazilo, saj so njuni pogledi združili v izjemno celoto. Dokazala in pokazala sta, da potrebujemo oboje. Tako znanost kot izkušnje iz resničnega življenja, ki lahko skupaj ponudijo najboljšo podporo ljudem, ki se znajdejo v različnih stiskah.
Avtorici: Tatjana Kolenc in mag. Mojca Čerpnjak