Mentorje in mentorirance, poleg ostalega, krasijo radovednost, raziskovalni duh, želja po pridobivanju novih spretnosti, želja po novih doživetjih in po ustvarjanju trajnih spominov. In po nenehnem učenju, katerega sestavni del je tudi to, da čim večkrat v življenju nekaj storimo prvič.
V Skupnosti Srčno mentorstvo z lastnim zgledom močno podpiramo mentorstvo med gibanjem v naravi, saj je narava naš najboljši učitelj in najboljši mentor. Mentorstvo med hojo je tako že naša ustaljena praksa, kateri smo sedaj dodali še mentorstvo med aktivnostmi na vodi. Zakaj ravno na vodi? Ker je voda simbol gibanja, svobode in neizmerne moči. Njen tok nas uči prilagodljivosti, njen odsev nas vabi k razmisleku in nas spodbuja k ustvarjanju. Da lahkotno sprejemamo spremembe in gremo naprej, ne glede na ovire.
Za naše prvo mentorstvo na vodi smo si izbrali vožnjo s kajaki po reki Savi. Pod budnim vodstvom odlične amaterske veslačice Eve Ferjan, ki kot psihologinja, coachinja in mediatorka, z edinstvenimi teambuilding programi podjetnikom in vodstvenim ekipam pomaga pri učinkovitejšem vodenju, boljšem sodelovanju in ustvarjanju prebojev, ki prinašajo trajne spremembe. In to pogosto izvaja ob vodi in na vodi, saj se zaveda njene edinstvene moči.
Moči, ki smo jo izkusile tudi udeleženke prvega mentorstva na vodi. Kaj smo doživele in s čim smo odšle, pa najbolje povedo njihovi vtisi.
Mateja Dren. Zame popolnoma novo doživetje v odlični družbi! Lepote Save te enostavno prevzamejo, brzice pa poskrbijo za dodatno (mokro) zabavo. Krmarjenje v paru ni bilo enostavno, saj se kajak ni vedno odzival po pričakovanjih, a sva z mojo drago soveslačico Sonjo do konca plovbe zadevo že (skoraj) obvladali. Dobra šola za sodelovanje v paru, katero vlogo prevzeti, kako slediti drugemu in kako skupaj uspešno prikrmariti do cilja.
Sonja Gorenc: Včerajšnje veslaško doživetje mi je ponovno potrdilo, kako jasno nam narava vedno znova kaže poti življenja in nam daje lekcije. Narava je res naša največja učiteljica. S kakšnimi lekcijami mi je postregla tokrat?
- Najlažje je, ko si v toku – naj bo s tokom ali proti njemu. Najtežje pa je tam, kjer se tokovi mešajo. Tudi v življenju se zapletamo ravno tam, kjer se križajo različne energije.
- Največ lahko doprinesemo, ko smo na pravem mestu. Veslati spredaj je povsem drugačna izkušnja, kot veslati zadaj. Ko smo na pravem mestu se zdi vse bolj lahkotno, ne samo tebi, ampak tudi (veslaškemu) partnerju.
- Nikoli ničesar ne sodi le od daleč. Pravo razumevanje pride šele, ko si dovoliš lastno izkušnjo.
Tina Hočevar. Res je bilo super! Družba, vodstvo, vreme, voda, brzice, Tatjanine igrive izjave. Jaz sem imela malo strahu pred brzicami in se vsakič počutim močnejšo, ko premagam te strahce in naredim korak navkljub njim. Tako, da je bila zame mala osebna zmaga. Poleg užitka in osebne prepoznave v kajaku glede vodenja, sledenja, dogovarjanja. Zanimivo in zabavno v vseh pogledi.
Darja Gabron. Zame je bil cel dogodek korak iz cone udobja v neznano, tako v družbo kot v aktivnost. In res sem vesela, da sem naredila ta korak. Ne samo, da je bilo super organizirano in izpeljano prijetno druženje, bilo je tudi srečanje z delčkom sebe, ki želi biti viden, a je bil skrbno potlačen.
Petra Stipanič Frlan. Dogodek je bil zelo dober. Zbrali smo se ljudje, ki se ne poznamo in na koncu smo se smejali in pogovarjali, kot da bi bili dolgoletni prijatelji. Take aktivnosti res povezujejo ljudi. Spoznaš se na drug način.
Z nami bi morala biti tudi Katja Kraško Štebljaj, ki pa jo je v tej nameri zaustavil prometni zastoj. Ni pa je zaustavil v nameri, da bo ta dan kljub temu nekomu mentorica. In je tudi bila, o čemer govori njena zgodba, ki se je odvijala medtem, ko smo se ostale preizkušale na brzicah Save.
Katja Kraško Štebljaj. Po neuspelem poizkusu priti do kajakaškega centra, sem na povratku ustavila dvema mladima štoparjema – francoskima alpinistoma, ki sta se odpravljala do Bivaka pod Skuto, v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ker sem bila tudi jaz nekoč mlada in alpinistka, sem ju z velikimi nahrbtniki “začutila” ob cesti in ju odpeljala do Trzina, od koder sta nadaljevala pot do Kamniške Bistrice. Na poti, ki je bila sicer meni čisto s poti, sem jima vse razložila, kaj jima svetujem kot ture in planinske koče v Kamniško-Savinjskih Alpah, tako da sem opravila svojo mentorsko vlogo, čeprav drugače in drugje, kot sem prvotno načrtovala.
Mentorstvo ob gibanju v naravi ima zares posebno moč. V nekaj manj kot treh urah smo bile deležne:
- nepozabnega doživetja v naravi – lepote Save in brzice so poskrbele za pravo mero adrenalina in zabave;
- učenja sodelovanja in zaupanja – veslanje v paru kot šola komunikacije, prevzemanja vlog in skupnega krmarjenja do cilja.
- priložnosti za premagovanja strahov – osebne zmage ob soočanju z brzicami in korakih iz cone udobja.
- nove dimenzije mentorstva – priložnost za vodenje, deljenje izkušenj in podpiranje drugih, tudi izven kajaka.
- Občutka povezanosti in lahkotnosti – močan občutek skupnosti, sproščenost in radost ob skupnem doživetju.
Prakticirali ga bomo še naprej, v različnih okoljih in različnih oblikah. Pridružite se nam.