Naše tokratno, že tradicionalno, poletno mentorstvo med hojo, je bil prav posebna izkušnja. Združili smo ga namreč z vodenim ogledom z naslovom Misterij ženske literarne Ljubljane, med katerim smo, preko zgodb pesnic in pisateljic, odkrivali podobo našega mesta in družbe včeraj in danes.
Vzdušje je bilo izjemno, prav tako naša radovednost, ki pa jo je odlična vodnica in naša tokratna skupinska mentorica, sicer pa pesnica in novinarka, Nika Gradišek več kot potešila. Toliko zanimivih informacij, podatkov in tudi zelo dobrodošle statistike, podane s takim žarom, ne doživiš prav pogosto. In ob tem pokukaš še v kotičke Ljubljane, v kateri večina udeleženk tokratnega dogodka živi ali pa jo vsaj vsakodnevno obišče, pa vanje do sedaj še nismo vstopile. Neprecenljivo.
Neprecenljive so tudi zgodbe žensk, ki smo jih spoznavale tekom ogleda in, ki na poseben način orisujejo čas, v katerem so živele oziroma živijo. In ob katerih se nam je nemalokrat pokazalo, da se nekatere stvari še vedno niso spremenile.
Kot je na primer enako plačilo za enako delo. Pa dejstvo, da so bile nekatere ženske bolj poznane po tem, da so bile žene ali muze pomembnih mož, kot po svojem delu. Da ni bilo in marsikje še danes ni priporočljivo izstopati. Posebej, če si ženska.
Med našim ogledom pa smo spoznale ravno tiste, ki so si upale izstopati. Spoznajmo nekatere o njih.
Josipina Vidmar (1860-1922). Soproga dežnikarskega mojstra Josipa Vidmarja in izjemno podjetna in razgledana ženska. Med drugim je na pamet znala vse Prešernove pesmi. Leta 1901 je dala pobudo za ustanovitev Splošnega ženskega društva v Ljubljani. V njem je skupaj z drugimi članicami, v glavnem učiteljicami, naredila ogromno za izobraževanje žensk z namenom, da bi postale enakopravne v odločanju z moškimi.
Franja Tavčar (1868-1938). Soproga pisatelja, politika in odvetnika Ivana Tavčarja z velikim srcem. Dobrotnica bolnih in revnih ter zavzeta podpornica številnih, predvsem ženskih, gibanj. Imela je močan odnos do slovenske kulture, od literature do gledaliških predstav. Skupaj s soprogom sta bila prava mecena mladih literatov in umetnikov, med njimi Ivana Cankarja, Josipa Murna, Jurija Šubica, Ivana Vaupotiča in Ivane Kobilce, ki sta jih gostila pri sebi doma in jim omogočala dostop do njune bogate knjižnice. Franja je poleg tega skrbela tudi za Prešernovo hči Ernestino Jelovšek.
Ernestina Jelovšek (1842-1917). Druga hči Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Obiskovala je Uršulinsko šolo, kjer je bila odlična učenka in je želela vstopiti med Uršulinke, kar pa ji kot nezakonskemu otroku ni bilo omogočeno. Pretežni del življenja se je preživljala kot šivilja in pisateljica, saj ji je Prešernova zapuščina utrla pot v literarne kroge. Na očeta Prešerna, ki je umrl pri njenih šestih letih je imela lepe spomine, saj ni vedela za pravo naravo njegovega odnosa do matere Ane. Opisala jih je v svojem najpomembnejšem delu Spomini na Prešerna.
Berta Bojetu Boeta (1946-1997). Igralka, pesnica in pisateljica in ena izmed ustanoviteljic Koreodrame. Samo sebe je označevala za upornico. Za vlogo Agate Schwarzkobler v istoimenski drami je leta 1986 prejela nagrado Borštnikovega srečanja za igro. Izdala je dve pesniški zbirki in dva romana. Za roman Ptičja hiša je leta 1996 prejela nagrado Kresnik. Redno je objavljala v vseh slovenskih in jugoslovanskih revijah ter v tujini. Bila je članica Društva slovenskih pisateljev, Združenja dramskih umetnikov in PEN-a.
Maja Haderlap (1961). Dvojezična avstrijsko koroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica in doktorica gledaliških ved. Dramaturška in produkcijska asistentka v Trstu in Ljubljani, urednica in izdajateljica koroške slovenske literarne revije Mladje, dramaturginja v celovškem Mestnem gledališču. Leta 2011 je bila kot finalistka med štirinajstimi tekmujočimi avtorji iz Nemčije, Avstrije in Švice na petintridesetih Dnevih nemške literature izbrana za nagrado, poimenovano po sloviti pisateljici Ingeborg Bachmann. Danes predava gledališko zgodovino in dramaturgijo na univerzi v Celovcu.
Simona Semenič (1975). Pisateljica in gledališka ustvarjalka. Dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus, nagrade Modra ptica in Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ in dobitnica treh Grumovih nagrad. Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov ter uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini.
Marija Kessler (1860-1939). Žena sodnika Alojza Kesslerja, intelektualka in velika podpornica umetnikov vseh zvrsti. Tudi sama pesnica, ki je pisala pesmi predvsem v nemškem jeziku. Njuno stanovanje v Ljubljani, kot tudi vila na Bledu, sta bila zbirališče mladih slovenskih umetnikov iz vrst moderne, kjer so brali in recitirali svoja in tuja dela. Med njimi pisatelj Ivan Cankar, politik in pisatelj Etbin Kristan, pesnik in pisatelj Vladimir Levstik, pesnik Oton Župančič, skladatelj in pravnik Anton Lajovic. Zakonca Kessler sta imela štiri hčere, od katerih je bila ena pesnica in pisateljica, ena se je poročila z Otonom Zupančičem, eni pa je neuspešno dvoril Ivan Cankar. Ta je njihovo stanovanje in vzdušje, ki je vladalo v njem, literarno upodobil v noveli Novo življenje leta 1908.
Zofka Kveder (1879-1926). Ena prvih slovenskih pisateljic, novinarka, prevajalka in borka za enake pravice žensk. Tej temi je posvečena tudi večina njenih novinarskih in literarnih del, med katerimi sta najbolj poznani zbirka črtic Misterij žene in roman Njeno življenje. S prevajanjem del slovenskih avtorjev v tuje jezike je poskrbela, da so zaživela v širšem evropskem prostoru. Med njenimi prevodi so tudi številna Cankarjeva dela. Krajši čas je živela v Trstu, Bernu, Munchu, Pragi in v Zagrebu in ob tem spoznavala položaj žensk v srednjeevropskem prostoru. Bila je tudi aktivna pripadnica takratnega ženskega gibanja in ena najbolj prodornih članic že omenjenega Splošnega slovenskega ženskega društva. S svojo življenjsko zgodbo dokazuje, da so lahko težke življenjske preizkušnje, ki so jo spremljale celotno življenje, lahko vir ustvarjanja in pomoči drugim.
Anja Golob (1976 ). Pesnica, urednica, kritičarka, dramaturginja in prevajalka. Izdala je pet samostojnih pesniških zbirk, eno zbirko esejev in en otroški strip v slovenščini. Za drugo in tretjo zbirko je leta 2014 in leta 2016 prejela Jenkovi nagradi, za četrto leta 2020 nagrado kritiško sito. Njene zbirke so doslej v prevodih izšle v nemščini, hrvaščini, srbščini in poljščini, posamezne pesmi ali cikli so poleg teh prevedeni še v bolgarski, madžarski, španski, češki, makedonski, nizozemski in francoski jezik ter uvrščene v antologije. Redno gostuje v tujini.
Maruša Krese (1947-2013). Pesnica, pisateljica in novinarka. Dolgo je živela in ustvarjala v v Berlinu. Njeno prvo delo, izdano pri slovenski založbi, je zbirka kratke proze Vsi moji božiči. Leta 1997 jo je nemški predsednik odlikoval s križem za zasluge Zvezne republike Nemčije za njena prizadevanja na področju kulturnega in humanitarnega sodelovanja med Nemčijo in BIH. Ljubila je svobodo, kar dokazuje tudi to, da je bila ves čas na poti, svoj čas celo predstavnica hipijev. Pa tudi žena in muza Tomaža Šalamuna.
Balbina Battelino Baranovič (1921-2015). Slovenska režiserka. Študirala je na Dunaju, kjer se je seznanila s sodobnimi kulturnimi smernicami in tujimi avtorji. V Ljubljani je diplomirala iz gledališke režije in postala prva diplomirana režiserka na območju bivše Jugoslavije. Delovala je v Kranjskem, Celjskem in Šentjakobskem gledališču, SNG Ljubljana in Maribor ter v Slovenskem gledališču v Trstu. Bila je ustanoviteljica Eksperimentalnega gledališča, ki je v Ljubljani delovalo v času med 1955 in 1976, leta 1960 pa je ustanovila tudi Mladinsko gledališče. Ustvarjala je tudi radijske igre. Veliko je potovala in tako dobivala nove ideje za ustvarjanje.
Luiza Pesjak (1828 – 1898). Pesnica, pisateljica in prevajalka. Izjemno izobražena, še posebej na področju literature. Družinske okoliščine so ji omogočile, da je spoznala vse vidnejše može tedanje slovenske družbe. Tudi Franceta Prešerna, ki je imel močan vpliv na njo kot pesnico. Velik vpliv nanjo je imel tudi Fran Levstik, ki je bil strok kritik njenih pesmi, ki jih je ustvarjala pretežno v nemščini. Slovenščini se je posvetila po preporodu meščanstva, ko so njene hčere dobile slovenskega učitelja ( do takrat so v družini govorili nemško in francosko). Takrat se je tudi navdušila nad čitalniškim gibanjem.
Pavlina Pajk (1854-1901). Pesnica in pisateljica, rojena v Italiji, kjer je preživela večji del otroštva. Slovensko se je na skrivaj začela učiti šele pri šestnajstih letih. Kmalu je začela pisateljevati in leta 1973 objavila svojo prvo črtico Prva ljubezen. V goriški čitalnici je nastopala kot recitatorka, začela je objavljati pesmi. Prebirala je nemške in italijanske klasike; Shakespeara ter Prešerna in Stritarja. Skupaj z Luizo Pesjak je veljala za začetnico slovenskega ženskega romana in povesti, in je hkrati prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. V svojih prepričanjih ni bila radikalna, ampak je zahteve po enakosti žensk prilagodila slovenskim razmeram. Njeni pogledi na vlogo ženske v družbi so bili za današnje razmere tradicionalni, za slovensko družbo v 19. stoletju pa je bila njena miselnost napredna. Napisala je veliko proznih del, v katerih so imele glavno vlogo ženske s svojo plemenitostjo, vztrajnostjo in pogumom. Z drugačnim tipom proze, je v slovenski literarni prostor vnesla nekaj novega, zaradi česar je bila negativno vrednotena.
Rozalija Eger (1788-1871). Tiskarka, založnica in knjigarnarka. Tiskarske obrti se je naučila v delavnici svojega moža Janeza Leopolda Egerja in po njegovi smrti tudi prevzela tiskarno in jo formalno vodila do konca življenja. Tiskala je v nemščini, slovenščini in v latinščini. Ob tem je tudi prodajala knjige, časopise in druge tiskovine ter bila aktivna v širšem kulturnem in družbenem življenju v mestu, Bila , je med ustanovitelji Slovenske matice in članica Kazinskega društva. Vse, kar je natisnila, od obsežnih knjig do najmanjše drobne tiskovine, je redno pošiljala tedanji Licejski knjižnici, predhodnici današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1848 je začela izdajati tednik Vedež, prvi slovenski časopis za “mlade in preproste ljudi, v katerem so objavljali pesmi, povesti, zanimivosti o drugih kulturnih okoljih, zgodbe iz živalskega sveta, vice in uganke.
Lili Novy (1885 – 1958). Ena najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije v naši zgodovini ter ena redkih slovenskih književnic, v čast katere je bil postavljen doprsni kip. Literarna umetnica plemiškega rodu, ki je v času, ko so književnemu svetu še vedno vladali moški in so se ženske borile za svoje mesto v njem, ustvarjala tako v slovenskem kot v nemškem jeziku, ter prevajala pomembna domača in tuja dela. Leta 1936 je pripravila odmeven izbor jugoslovanske ženske poezije, pri čemer je pesmi sodelujočih avtoric prevedla v nemščino in jim s tem omogočila, da je postala njihova poezija širše prepoznavna. Bila je samosvoja, neukrotljiva, iskriva in razgledana. Rada je imela življenje, ki je znala lepoto najti tudi v deževnih dneh. Rada se je zapletala v zanimive pogovore. Oton Zupančič je nekoč v šali dejal, da je tako zgovorna, da med njene besede ni možno vtakniti niti bucike. Pisati je začela že pri šestih letih. Sprva je pesmi pisala zase v nemškem jeziku, dokler njenega pesnjenja ni odkril mož in jo spodbudil k objavam. Navdih za pesmi je dobivala, kjerkoli se je nahajala Leta 1941 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Temna vrata, leta 1959 pa je posthumno izšla še njena druga zbirka z naslovom Oboki. Kljub temu da sta pesniški zbirki prejeli odlične ocene, pa nista poželi velikega uspeha. Šlo je namreč za povojni čas, ko ji to, da je bila ženska, hkrati pa še dvojezična avtorica, ni bilo najbolj v prid. Šele v novejšem času so ji priznali, da je njena poezija »eden od vrhov izpovedne poezije v srednjeevropskem prostoru 20. stoletja«. Lili Novy je bila prepričana, da človekova ustvarjalnost izvira iz ur navideznega brezdelja. Zdelo se ji je, da v povojnem obdobju ni bilo več toliko časa za opazovanje, premišljevanje in lepoto, zato so tedaj na njeno pobudo v šali ustanovili Ligo lepe lenobe (LLL).
Ob teh, mnogim nam nepoznanih žensk, pa smo se spomnile tudi naše vsestranske umetnice Svetlane Makarovič, pa najbolj brane in izsposojane avtorice Dese Muck ter piske zimzelenih besedil za slovenske popevke Elze Budau. Ki pa si, zaradi togih kriterijev, (še) niso prislužile naziva literatk, književnic ali pisateljic.
Ogromno zgodb v dveh urah, ob sočasnem spoznavanju naše Ljubljane iz malo drugačne perspektive. Zgodb žensk, ki jih težke življenjske okoliščine niso odvrnile od ustvarjanja, zagovarjanja svojih stališč in skrbi za druge. In na drugi strani zgodbe žensk, ki bi se lahko zaradi svojega porekla ali statusa njihovih mož prepustile udobnemu življenju, pa so se raje odločile za ustvarjalno življenje in podpiranje umetnikov in drugih, ki jim okoliščine niso bile naklonjene. Vse so si na svoj način prizadevale za enakost žensk na različnih segmentih življenja in kjer še vedno nismo tam, kjer so si želele biti.
Naša izjemna vodnica Nika Gradišek, za katero lahko mirno rečemo, da je bila goreča najmanj tako, kot je bila goreča Lili Novy, je v svoje pripovedovanje vpletla tudi vrsto zanimivosti (nekaterim od njih bi danes rekli sočne podrobnosti), statistike in celo uganke.
Kar veliko nas je bilo mnenja, da bi se morali o takih stvareh pogovarjati tudi v šolah, saj ravno take zgodbe sprožajo nešteto vprašanj, razmišljanj, vlečenja vzporednic z današnjim časom.
Kot vedno, dogodek ni bilo samo še eno poletno druženje, ampak pravo mentorstvo med hojo, kjer smo iskrive pogovore, vzajemno učenje, povezovanje in refleksijo, kar se običajno dogaja v mentorstvu, povezale še s kulturno dediščino in zgodbami navdijučih žensk.
Upamo, da vas bo ta zapis navdihnil, da si boste želeli predstavljene literatke še podrobneje spoznati. In da se nam boste pridružili na katerih od naslednjih mentorstev med hojo.
Hvala vsem udeleženkam, Niki Gradišek in Zavodu Urbana vrana in njihovim PTICH turam.
Zapisala: Tatjana Kolenc
Uporabljeni viri: Nika Gradišek, Zapisi Petra Kuhar (Zofka Kveder, Lili Novy), zapisi Neža Mrevlje (Rozalija Eger), drugi javni viri