V četrtek, 16. januarja smo se na najboljši možni način zoperstavili, po statistikah sodeč, najbolj depresivnemu tednu v letu. Z udeležbo na Festivalu odločitev, v organizaciji THE SLOVENIA in izjemnega Nika Slavniča ter odlične povezovalke dogodka Klare Eve Kukovičič. Oba glavna akterja sta se več kot uspešno preizkusila tudi v vlogi moderatorjev omizij.
Festival odločitev je dogodek presežkov, ki presega meje mreženja, podjetniških in voditeljskih vsebin. Je dogodek, ki povezuje ljudi, ki s svojim delovanjem resnično želijo svet narediti boljši. Na njem je aktivno sodelovala tudi Skupnost srčnega mentorstva. Naša Urška Gerbajs je bila med 10 finalisti izbora THE BEST SPEAKER 2025, Nina Majcen pa je sodelovala na omizju na temo osebnih ciljev.
Kaj je bila rdeča nit letošnjega festivala?
Postavljanje ciljev in sprejemanje odločitev. Pomembna tema, če vemo, da človek na dan sprejme od 33.000 do 35.000 odločitev, ki vplivajo na njegovo življenje, pa tudi na življenja ljudi okrog njega. Zakaj in kako postavljati cilje in sprejemati odločitve, so z nami delili udeleženci kar 4 omizij, 9 finalistov za TOP SPEAKER-ja 2025 in dva mednarodna govorca. Vsak na svoj način, iz lastnih izkušenj, so nas opogumljali, da sami odgovorno sprejemamo odločitve tukaj in sedaj. Odločitve, ki peljejo v prihodnost, v kakršni želimo živeti. V svet, ki bo dober za nas in za vse okrog nas. Kaj so nam svetovali in kako to počnejo sami?
- Najpomembnejše je zaupanje v sebe in v druge. Kot jaz zaupam ljudem, ki jih nikoli nisem videl (Alen Kobilica).
- Ko si postavljamo cilje se vprašajmo, kaj si želimo, po čem hrepenimo. Potem bodo cilji naši in ogenj v nas bo vedno tlel. In ne pozabimo na odnose, ki odločajo o kvaliteti našega življenja. Zato, bodimo boljši sogovorniki in boljši poslušalci (Gregor Kosi).
- Uspelo mi je, ker sem imela jasen cilj in, ker sta bila želja in cilj močnejša od strahu. Poiščimo pravo okolje, ki ceni znanje in kompetentnost posameznika, v katerem lahko pokažemo svoje potenciale, razvijamo svoje talente, sledimo svojim ciljem, in smo lahko to, kar smo. In poleteli bomo (Ljupka Vrteva).
- Enako stvar vsak vidi malo drugače. Možnosti je neskončno, iz ene ideje se lahko rodi ogromno novih. Če raztegnemo naš um, če smo fleksibilni. Odločimo se, trenirajmo in postanimo to, kar želimo biti (Nastja Mulej)
- Če želimo karkoli spremeniti v nas in okrog nas, spremenimo lastne misli. Si postavimo svoje cilje, da ne bomo uresničevali ciljev drugih. Ne pozabimo, da je enako pomembna tudi pot do ciljev in to, s kom bomo po tej poti hodili. In, če bomo ob tem še dober človek, se nam življenje ne bo dogajalo ampak ga bomo živeli (Karmen Pangos).
- Naše vedenje je vedno posledica naših odločitev. Naj bodo te take, da se bodo ljudje ob nas dobro počutili. Brez čustvene inteligence ni dialoga in produktivnega nestrinjanja. Brez nje ni dobrih vodij. Samo ob vodjih z zadostno stopnjo čustvene inteligence se ljudje dobro počutijo, so zavzeti in dobro opravljajo svoje delo (Urška Gerbajs).
- Trema je moja sovražnica in moja prijateljica. Tako, kot trma. Ko se ta spremeni v vztrajnost, je moja največja prijateljica. (Manca Šalehar).
- Ali res potrebujemo hudo, morda celo obsmrtno izkušnjo, da spremenimo svoj pogled, prioritete, delovanje? Živimo ves čas in, tako, kot je za črevesje dobro redno zajemanje različnih hranil z majhnimi žličkami, tudi življenje zajemajmo z majhnimi žličkami. Vsak sleherni dan (Mojca Cepuš).
- Tako, kot na šahovnici, tudi v življenju šteje vsaka poteza. In vse poteze so naša odločitev. Zanje je potreben pogum. Pri sprejemanju odločitev si zato pomagajmo z znanjem, izkušnjami, intuicijo in tudi tvegajmo. Včasih je prav tveganje edina pot do priložnosti.
Kaj sta poudarili in udeležencem sporočili naši članici in srčni mentorici?
Urška Gerbajs, Coachinja in trenerka (med)osebnih veščin.
Potrebujemo več čustvene inteligence. Ne le v delovnem okolju, temveč tudi izven njega. Vprašanje ni koliko časa že govorimo o tem oziroma koliko vemo o tem; pravo vprašanje je v kolikšni meri čustveno inteligenco izražamo. Ker od tega v kolikšni meri izražamo čustveno inteligenco je odvisno kako zavzeti smo v odnosu drug do drugega in kakšna je kvaliteta naših medosebnih odnosov. Študije dokazujejo, da je naša dobrobit in dolgoživost odvisna ravno od kvalitete naših medosebnih odnosov, raziskave v delovnih okoljih pa ravno dobre medosebne odnose že vrsto let uvrščajo med najpomembnejše kriterije zadovoljstva pri delu. V dobi, ko upada empatija, ko izgubljamo sposobnost produktivnega nestrinjanja in spoštljivega dialoga in stik lažje navežemo s telefonom kot pa s sočlovekom se zdi čustvena inteligenca kot ena ključnih kompetenc, če želimo v naše odnose in delovno okolje spet vnesti več človečnosti.
Jaz si bom še naprej prizadevala širiti glas o pomenu te temeljne kompetence, podpirala posameznike pri razvoju njihove čustvene inteligence in pomagala organizacijam do bolj čustveno inteligentnih delovnih okolij. Zakaj?Da bi znali, kot je lepo ubesedila dr. Violeta Brulc – »do human better«.
Nina Majcen, magistra kognitivnih znanosti, mentorica
Kar me je najbolj navdušilo, je poudarek na osebni rasti – področju, ki je v današnjem poslovnem svetu vse manj tabu in vse bolj osnovna higiena, zlasti na vodstvenih položajih. Govorniki so nas skozi ves dan spodbujali k širjenju obzorij, odpiranju src in preseganju analitičnega uma ter logike številk. Opominjali so nas, da je včasih ključno prisluhniti intuiciji, čustvom in telesu – tistim tišjim glasovom, ki nosijo resnico, če si le dovolimo slišati.
Okrogla miza, na kateri sem imela čast sodelovati, je bila iskrena in navdihujoča. Pod izjemnim moderiranjem Boštjana Romiha smo udeleženci govorili avtentično, brez mask, iz globin lastnih izkušenj. Debatirali smo o lastnem egu, o preseganju omejujočih prepričanj, o tem, kako je telo naš najbolj zanesljiv merilni inštrument, o tem, kaj puščamo za sabo in mnogo več. Verjamem, da smo se dotaknili src vseh prisotnih v dvorani in morda komu ponudili nov pogled, nov navdih.
Festival Odločitev je veliko več kot zgolj dogodek – je glasnik sprememb. Kaže na to, da kapitalistični sistem, ki ga poznamo, počasi, a zanesljivo prehaja v drugačno paradigmo. Valute prihodnosti niso več zgolj denar, temveč čas, pozornost in dobra dela. Ni lepšega kot začeti leto s takim dogodkom – dogodkom, ki nas prebudi, nasmehne in napolni z energijo. Festival nam je dal veter v jadra za leto 2025 in nas opomnil, kako pomembno je, da delujemo iz čistosti srca, za skupno dobro.
Namesto zaključka
Vsak mora začeti tam, kjer edino lahko – pri sebi. Z odgovornimi odločitvami. In odločitve se sprejemajo danes, ne jutri. Sprejemajmo jih sami, da jih ne bodo namesto nas sprejemali drugi. Sami odločajmo o tem, v kakšnem svetu in kako bomo živeli. Vsak lahko naredi spremembo le pri sebi, skupaj pa lahko spremenimo svet.
